Sunday, January 29, 2006

Odgovor dr. Griesser-Pecar gospodu Bavconu

Zadnja stevilka Sobotne priloge v rubriki "Postni predal 29" objavlja odgovor gospe dr. Tamare Griesser-Pecar clanku gospodu Bavconu "Revizija druge svetovne vojne" iz Sobotne priloge z dne 21. januarja. Besedilo njenega odgovora si lahko preberite v spodnjih vrsticah.

Sobotna priloga Dela, 28. januarja, www.delo.si

Po kratki hudi bolezni je 2. aprila lani v 66. letu starosti nepričakovano umrl priznani nemški strokovnjak za mednarodno in javno pravo prof. dr. Dieter Blumenwitz (univerzi Würzburg in München). Zapustil je številne pomembne publikacije o aktualnih vprašanjih mednarodnega in javnega prava kot tudi amerikanskega prava. Blumenwitzove precizne, temeljite, prodorne in objektivne analize so bile mednarodno priznane. Kot dolgoletni član (tudi v vodstvenih funkcijah) številnih nemških in mednarodnih strokovnih organizacij (navedem jih samo nekaj: Raziskovalna skupnost za svetovni begunski problem, Mednarodna družba za človekove pravice, Mednarodni inštitut za pravice narodnosti in regionalizem itd.) se je zavzemal za človekove pravice. Za svoje delo je bil nekajkrat odlikovan, doma in v tujini (Čile, Ukrajina, Venezuela). V Nemčiji je dobil evropsko Karlovo nagrado, plaketo za zasluge pri pravu o samoodločbi in zaslužni križ Zvezne republike. Kot izvedenec in pooblaščenec je zastopal nemško zvezno vlado, zvezni parlament in deželo Bavarsko pred nemškim ustavnim sodiščem. V svojem delu je jasno poimenoval zločine nacionalsocializma in fašizma, ampak tudi – na drugi strani – zločine komunizma. Tako tudi v zadnji mednarodnopravni študiji, ki je izšla skoraj hkrati v nemščini (Böhlau) in slovenščini (Mohorjeva, Celovec): Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941-1946). To seveda ne prija vsakomur. In tako je prof. Ljubo Bavcon v svojem prispevku pod gornjim naslovom v Delu portretiral pokojnega »kot očitno pristranskega profesorja«, ki bagatelizira okupatorjevo nasilje med II. svetovno vojno in diskreditira upor proti Nemcem in Italijanom. Dokazov za svoje trditve prof. Bavcon ne ponudi, saj jih sploh ni, pokojnemu mednarodnem pravniku pa s svojimi trditvami skuša jemati ugled in dobro ime.
Napadi prof. Bavcona na prof. Blumenwitza, ki se sam ne more več braniti, sicer ne presenetijo preveč. Žal skušajo nekateri – tudi vidni zgodovinarji, publicisti, sociologi in juristi – vtisniti pečat enostranskosti in nemorale vsakemu, ki kot rezultat strokovnega dela zavrača zastarele komunistične klišeje. Dejstvo je, da je bil prof. Blumenwitz skozinskoz demokrat, nasprotnik vsakega totalitarizma in nepodkupljiv znanstvenik, poleg tega pa še zelo humano misleč in toleranten človek. Da bi naj bil »poraženec« druge svetovne vojne, kot trdi prof. Bavcon, je pravi nesmisel. Da ga celo potiska v kot tistih, ki zanikajo holokavst, je neokusna infamija. Naslanja se na latinski pregovor »Semper aliquid haeret« – z drugimi besedami: Naj bo še tako napačno, nekaj bo na njem obviselo. Na začetku II. svetovne vojne septembra 1939 še ni bil tri mesece star. Gospod Bavcon, upokojeni profesor za mednarodno pravo, je očitno zagovornik kolektivne krivde, ki je bila temelj politično motiviranega sojenja v času totalitarne Slovenije. Bil je od l. 1961 naprej profesor na Pravni fakulteti in celo nekaj časa njen dekan.
Blumenwitzova študija je del večjega projekta, ki obsega zgodovinsko študijo, ki sem jo napisala jaz – Razdvojeni narod. Slovenija 1941-1945 (izšla 2003 v založbi Böhlau in l. 2004 v Mladinski knjigi) – in zgoraj omenjeno mednarodnopravno študijo. Bavcon očitno želi prof. Blumenwitza, g. Jožeta Bernika, čigar zamisel je celotni projekt bil, direktorja Muzeja novejše zgodovine Jožeta Dežmana in mene spraviti v kot poražencev in okupatorjevih zagovornikov. Pri tem pa ne pove konkretno, na podlagi česa pride do takih absurdnih trditev. Kot sem v uvodu za Blumenwitzovo študijo povedala, nam je šlo za to, da vse totalitarne pojave in režime, tudi komunizem, ocenjujemo na podlagi istih kriterijev. In s tem, da ne delamo razlik med žrtvami. Po mojem mnenju je za neodvisnega zgodovinarja odločilen prikaz dejstev, ne glede na to, komu ta prikaz služi in komu škoduje. Prav tako pa se mora neodvisni pravnik držati pravnih norm in zakonov, ne glede nato, kdo in kaj je predmet njegovih ocen. V uvodu sem napisala tudi, da morata biti »zgodovinar in pravnik že po svojem poklicu nasprotnika vsakršne nesvobode in totalitarizma«. Namen projekta naj bi bila tudi »pobuda za iskreno in kulturno razpravo o naši polpretekli zgodovini, ki bi vodila ven iz slepe ulice ideoloških intrepretacij«.
Okupatorjeva krivda ni nič manjša, če danes prihajajo na dan tudi dolgo zamolčani komunistični zločini. Ne smemo tajiti, da je poleg nacizma in fašizma tudi komunizem – pod pretvezo pravičnosti in (kot v Jugoslaviji) upora proti okupatorju – hudo kršil človekove pravice. Te kršitve bi po mnenju prof. Bavcona morali utajiti, da ne bi oskrunili pomena narodnoosvobodilnega boja. Upor proti uporu oz. kot on formulira »silobran proti silobranu« po njegovem ni legitimen – in to ne glede na sredstva, ki se jih poslužuje. Tukaj zastopa prof. Blumenwitz drugačno, po mojem mnenju pravilno stališče, ki ga bo moral prenesti tudi prof. Bavcon: tudi tisti, ki se upirajo velikim krivicam, se morajo držati določenih norm. Ne smejo zagrešiti zločinov in po lastni presoji preganjati in moriti. Poleg tega niso vsi, ki so trdili, da se borijo proti okupatorju, imeli v mislih predvsem osvoboditve izpod okupatorjevega jarma. Komunisti so upor proti okupatorju zlorabili za prevzem oblasti.
Veseli me, da je v zadnjem času v Sloveniji vedno več zgodovinskih razprav, ki se resnično trudijo biti čimbolj objektivne. Naenkrat smo na začetku diskusije o preteklosti. Zgodovinopisju lahko samo koristi, če osvetli dogajanje iz vseh zornih kotov in če se sooči z vsemi mogočimi interpretacijami. Zato bi bil kritičen prispevek prof. Bavcona zelo dobrodošel. Namesto tega pa je njegov prispevek poln popolnoma neresničnih in skrajno žaljivih trditev. Skuša preprečiti normalno diskusijo ter aktivirati staro cenzuro izražanja in objavljanja – čisto v stilu nekdanjih časov, ko je še bil urednik režimskih časopisov Slovenski poročevalec in Naši razgledi (1951-1954). Ne bo mu uspelo.

dr. Tamara Griesser-Pečar, Dunaj

0 Comments:

Post a Comment

<< Home