Thursday, April 13, 2006

Prebujanje ideološkega novinarstva v Sloveniji

V najnovejšem romanu pisatelja Alojza Rebule Zvonovi Nilandije (Mohorjeva družba, 2005) agenti tajne službe komunističnegara režima zaradi nepoznavanja antične in rimske zgodovine zasledujejo in nadzorujejo pisatelja Anda Krilnika. Krilnik piše roman o rimskem pesniku, Vergiliju Maronu Publiju, (70-19 pr.n.š.), ki je bil največji pesnik Avgustovega časa in predstavnik patetično-retorične poezije. V Rebulovem romanu pisatelja Krilnika nadzorujejo na vsakem koraku, doma, v tujini in na počitnicah na morju, prav zaradi suma tajne službe, da pripravlja roman o Vergilu Polarniku, povojnem oporečniku, ki ga je komunistična partija odstranila zaradi njegovega javnega nasprotovanja totalitarnemu režimu. Prav ta binom Vergilij-Vergil spravlja tajno službo totalitarnega režima ob pamet in hkrati upravičuje permanentno nadzorovanje pisatelja.

V zadnjem času ponovno opažamo prebujanje ideološkega novinarstva v Sloveniji. No verjetno do sedaj sploh še nismo bili priča njegovemu zatonu. Ob branju slovenskih časnikov se človek prej ali slej vpraša v katerem letu v Slovenji pravzaprav živimo. V uvodniku Kot če bi zmagali Nemci zadnje številke Delove Sobotne Priloge je njen urednik Ervin Hladnik Milharčič presegel vse meje dobrega okusa in hkrati posegel po že znani totalitaristični metodi: najprej diskvalifikacija potem pa likvidacija. Za ponazoritev njegove metode vam podajamo nekaj vrstic iz omenjenega uvodnika:

» Ljudje, ki so preživeli njegovo celotno zgodovino (op.p.zgodovino totalitarnega režima), opozarjajo, da jih (op.p. sedanje obdobje) spominja na njegova slabša obdobja. Vprašujejo se, ali je sedanji položaj pametneje primerjati s petdesetimi ali sedemdeseti leti prejšnjega stoletja.
....
Sedanja vlada je s projekti rehabilitacije fašizma (!) ponovno odprla udobno diskusijo o preteklosti in je na najboljši poti, da dokaže, kako je bila Slovenija v veliki vojni na strani poražencev
«.

Gospodu Milhračiču pa odgovarjamo nasljednje: Za našo mlado generacijo so takšne besede pesek v oči k prizadevanju neštetih generacij slovenskega naroda za resnico in pomirjenje v Sloveniji, četudi so bile omenjene osebe mišljenje zgolj kot vaš labodji spev.* Diskusije o dogodkih (množični poboji po drugi svetovni vojni, desetletja naših staršev), ki so se zgodili že davno pred našimi rojstvi, bi lahko resda prepustili našim starejšim kolegom, vendar se nas še kako tičejo, ker gre za dušo in kolektivni spomin slovenskega naroda. Obenem nismo tako obremenjeni s preteklostjo, in prav zato lahko govorimo in pišemo o zgodovinskih dejstvih.. Tako lahko mirno zapišemo in ponovimo, da je od leta 1941 do 1990 v Sloveniji vladal totalitaristični režim, ki je grbo kršil najosnovnejše človekove pravice, še posebej v petdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta režim je celotno svojo oblast (iz)gradil na množičnih pobojih 12.000 Slovencev večinoma krščanske vere in čez 100.000 pripadnikov drugih narodnosti po drugi svetovni vojni in ustrahovanju v letih po vojni, o čemer smo že pisali na tem blogu. Pri tem je šlo z vidika mednarodnega kazenskega prava in tudi slovenskega prava za genocid in hudodelstva zoper človečnost. Verjamemo, da boste ob branju romana »Zvoni Nilandije« opazili razliko med imenoma Vergilij in Vergil, ter tudi med petdesetimi leti prejšnjega stoletja in današnjim časom v Sloveniji. Pri vsem skupaj, gre za rimsko pietas, čut za trpljenje sočloveka, brez katerega lahko nekateri ljudje živijo.

*Temelji na neresnični domnevi, da naj bi obstajali labodi, ki zapojejo le enkrat v svojem življenju in sicer najlepše pred smrtjo. Uporablja se v malo manj fatalnih situacijah - za opis uspeha po dolgotrajni neopaženosti ustvarjalca, čeprav slutimo, da bo ta vendarle tudi njegov zadnji.

4 Comments:

At 8:54 PM, Blogger Matej Avbelj said...

Jernejevemu postu ni kaj dodati, lahko mu samo v celoti pritrdim. Kaj vodi nekega novinarja k taksnemu docela neverodostojnemu iz realnostjo skreganemu pisanju, zdravi um ne more ugotoviti.

Potrebno pa se je zavedati naslednjega - namrec, kako nastaja znanje, nase vedenje o druzbenih pojavih. Celotna druzbena realnost je stvar konstrukcije nasih skupnih prepricanj, tistega kar vecina steje za koherentno in prepricljivo, o cemer trenutno ne obstajajo drugacni, bolj prepricljivi podatki, ki bi nasa prepricanja spremenili. Tako nastaja nase vedenje skozi socializacijo in kontinuiranim ucenjem, z izmenjavo idej itd.

Ko se tega enkrat zavedamo, tudi bolje razumemo smisel svobode izrazanja, in inherentne teznje totalitarnih rezimov, da le-to omejijo, kajti le na ta nacin lahko vsilijo svojo konstrukcijo realnosti.

S komunisticno propagando, eksplicitno in implicitno, ter tudi s strahom se je desetletja na Slovenskem izgradil mit - ki je prerasel zaradi vsesplosnega sprejetja - v realnost: o junaskem NOB pod vodstvom komunisticne partije, ki je zasluzna tudi za danasnjo neodvisno Slovenije. Ko so nesteta trupla, ki jih omenja tudi Jernej, ostala od mrtvih in ko so iz pozabe casa, stisnjene na rob druzbe na TV ekranih izstopile zive price teh grozodejstev ter njihovi sorodniki, se je mit in z njim ustvarjena resnica pricela podirati.

Iz meni neznanih razlogov je obramba te lazne resnice, ki je zasuznila in zastrupila slovenski narod namesto da bi ga zares osvobodila, se leta 2006 za nekatere najbolj sveta naloga, kar kazejo burna pisma bralcev in clanek, ki ga omenja Jernej.

Zakaj je tako tezko priznati, da so komunisti zlorabili NOB, del naroda potisnili v kolaboraciji, ki je sama po sebi tudi vredna vse obsodbe (se zlasti tistih, ki so jo vodili), in na koncu, ko smo bili ze svobodni, ugonobila na tisoce nedolznih ljudi...

Nemci niso zmagali, pa tudi 50 in 70 leta niso, saj nas novinar v nasprotju s tistimi casi svobodno pise, kar se mu le podi po glavi. Tako je prav in tako bodi. Je pa njegovo pisanje docela nekoherentno in s tem njegova sporocilnost nikakrsna. Razumnim in kriticnim bralcem, ne glede na njihovo vrednostno prepricanje, tega ni tezko prepoznati.

 
At 11:30 PM, Anonymous Luka said...

Tudi meni se je zdel ta članek totalno deplasiran. Najbolj žalostna stvar pa je to, da me sploh ni razburil, ker sem vajen tega in še hujšega - v, to je potrebno posebej poudariti, daleč najboljšem časniku v Sloveniji (kar nam marsikaj pove o tem, kakšni so ostali).

 
At 11:24 AM, Blogger Miha Movrin said...

Hvala Jerneju za tale post. Pri tem mu odpuščam omembo povsem neberljivega Rebulovega zadnjega romana (če misliš drugače se opravičujem, de gustibus non est disputandum:-). Za morebitne bralce dodajam samo, da gre pri Rebulovem Krilniku za Edvarda Kocbeka, antologijskega pesnika, predvojnega sopotnika partije in povojnega visokega funkcionarja ljudske republike. Rebula, ki je skupaj s Pahorjem v sedemdesetih napravil znamenit intervju s Kocbekom, ima do Kocbeka zapleten in nekoliko ambivalenten odnos, pravilno pa ugotavlja, da se sam Kocbek nikoli ni odrekel komunizmu kot takemu. Morda si je Kocbek ravno zato prislužil pravo histerijo v letu 2004, ko je postal verjetno edini pesnik na katerega iz protokola plačane proslave so hodili tudi pragmatični in za umetnost povsem nezainteresirani funkcionarji prejšnje vlade. Kocbekovo nereflektirano revolucionarstvo je po mojem tudi razlog, da mu je ljubljanska mestna oblast naklonila (sicer zelo lep) spomenik v Tivoliju. In obratno: zaradi dosledno opozicijske drže spomenika ne bo še dolgo dobil arhetipski Ljubljančan in resnično dober pesnik Gregor Strniša, ki je mrtev približno toliko časa kot Kocbek, 5 let gor ali dol. Da o Pučniku ne govorimo.

Pri tem mislim, da Sobotna priloga na noben način ni "daleč najboljši časnik v Sloveniji", kot zatrjuje in "posebej poudarja" Luka. Sobotna priloga je po mojem skromnem mnenju popolno skrpucalo, katerega avtorji so za svoje srednješolske (beri Mrkaićev komentar v Financah z dne 14.4.06!), večinoma ekonomistične psevdo-analize bajno plačani. Nasprotno, povsem predvidljiv, enodimenzionalen in polizobraženski nivo, ki se obvezno spogleduje z že demode "radical chic-om", je tako dolgočasen, da za 200 sit kupim raje piksno pira in rezultat je isti: izvedel nisem ničesar novega in izgubil sem nekaj možganskih celic.

Še to: vsi smo zazijali od presenečenja, ko je bil februarja objavljen intervju z T.G. Ashem. Seveda smo to izvedeli šele naknadno, saj Sobotne priloge že zdavnaj ne beremo več, ker je že nekaj let nekaj let karkoli kar je sploh podobno Ashu oz. NORMALNOSTI, mogoče najti le v tujem tisku. Pri tej trditvi pa ne gre več za "de gustibus" temveč za "hard fact".

 
At 2:56 PM, Anonymous Luka said...

Miha:"Pri tem mislim, da Sobotna priloga na noben način ni "daleč najboljši časnik v Sloveniji", kot zatrjuje in "posebej poudarja" Luka."

Kateri pa je? (Sicer sem mislil Delo, ne Priloge kot take).

 

Post a Comment

<< Home